Moja zgodba se začne leta 2019, ko sem naravno zanosila in je vse potekalo, kot mora…
Moj predviden rok poroda je bil avgusta 2020.
Vse je potekalo brez težav, dokler ni prišel 2. februar 2020 in se mi je po 23. uri zvečer ulila kri v 11 tednu nosečnosti – spontani splav. Zelo hudo je bilo vsem, ki so izvedeli za mojo nosečnost. Preko ginekologinje sem dobila napotnico za psihologa v porodnišnici Ljubljana, kjer so mi pomagali priti čez celoten proces žalovanja.
Kar nekaj časa ni bilo nobenega napredka v nosečnosti. Vmes je posegla tudi korona, zato sva bila s partnerjem nekaj časa tudi oddaljena en od drugega. Sledil je pregled, decembra 2020, ki je pokazal cisto na desnem jajčniku. Ginekologinja me je napotila na kliniko za neplodnost v Ljubljani, partner pa je med tem opravil spermiogram. Dobila sva datum za pregled v leonišču, 1. aprila.
Takrat pa je doktor ugotovil s pomočjo ultrazvoka pregrado – cisto na desnem jajčniku oz. endometriom in folikle. Po ugotovitvi je predlagal laparoskopijo in histeroskopijo.
Julija 2021 naj bi sledil pregled, ki pa je bil prestavljen na začetek septembra. Vmes se je zgodilo, da sem zopet naravno zanosila,… Sledilo je ponovno razočaranje. Nosečnost se je v 8. tednu ustavila. Žalost, razočaranje, ker nama zopet ni uspelo.. Ni preostalo drugega, kot umetni splav s tableti…
V istem letu septembra, torej 2 meseca kasneje je sledila operacija, ki se je na srečo izkazala za uspešno, tako so tudi mesec kasneje na pregledu potrdili, da naj bi bilo vse ok in na svojem mestu. V nasprotnem primeru, bi bil izpeljan IVF postopek, vendar je zdravnik zatrdil, da imam dovolj jajčnih celic, da lahko zanosim popolnoma naravno.
Lani, aprila 2022 sem bila na kliniki, da so nama razložili potek umetne oploditve s postopkom IVF. Maja dobim potrditev konzilija.
Potem… Potem pa se uresniči moja največja želja – naravna zanositev. Potrditev moje naravne zanositve v mesecu maju 2022, pri svoji ginekologinji. Kako zelo sva bila srečna, da nama je uspelo…
Vendar veselje ni trajalo tako dolgo, kot bi si želela… Ponovno so se pojavile težave v 8. tednu nosečnosti, s krvavitvijo, ki pa so jih v porodnišnici Kranj ustavili. Čakanje do pregleda v juniju so pokazale, da je bila zanositev neuspešna, oz. so odkrili hematom in srček ploda ni bil. Ponovna umetna prekinitev s tableti in sledila mi je napotnica za genetiko, katere rezultati so pokazali, da je vse v mejah normale pri obeh s partnerjem. Rezultati njegovega spermiograma na kliniki so pokazali, da je vse v redu. Konec novembra 2022 ponovno moja kontrola na kliniki, kjer sem dobila dodatno krvna testiranja za hormone, protitelesa, APS. Vsi izvidi krvnih testov so zopet potrdili, da ni nikakršnih odstopanj, zato je bilo še toliko težje sprejeti vsa dejstva in pretekle težke situacije, ki so nama prinesle veliko žalosti, stresa,… Odločitev zdravnikov konec novembra leta 2022 je bila napotnica za umetno oploditev.
Ker si tako zelo želiva dojenčka, sem v marcu letos naredila sprejem za umetno oploditev. Sledile so injekcije Bemfola in Orgalutran. Prvi ultrazvok je na levi strani pokazal 12mm cisto, ki pa sicer kljub temu ni bila ovira za zanositev, na desni strani pa 14mm, kar je bilo premalo za punkcijo. V začetku aprila, so bili rezultati zadovoljivi, saj je na levi strani pokazalo rezultat 18 mm, na desni pa 19 mm. Tako sem v petek 7.4. lahko opravila punkcijo in pridelala eno celico! 🙂
Trenutno sem v čakanju na prenos zarodka, ki sledi kmalu… Temu pa sledi tudi nadaljevanje moje zgodbe..
