Zgodbe uporabnic

Kako izmeriti praznino v duši po splavu?

Zenska in podpora

»Mi znamo ustaviti splav… Dam vam tabletke proti krvavitvi… Vendar, prosim, razmislite o mojih besedah – narava je včasih milostna in pokaže, da je nekaj narobe… Kaj če vam narava s to krvavitvijo želi povedati, da s plodom ni vse v redu… Imate že eno zdravo, čudovito hčerkico… Mnogi nimajo te sreče… Spet boste noseča in takrat bo vse dobro… Razmislite…«

 

Teh besed ne bom nikoli pozabila. In sem razmislila. Izjemno težka odločitev. Naj gre mala dušica še preden se je utelesila. Naj gre… Pustiš, da narava opravi svoje. Prepustiš in zaupaš, da je to v najvišje dobro te dušice, tvoje hčerkice, tvoje družine, tebe. Naj gre. Preprosto zaupaš. Naj gre. Krvavitev ob splavu pa spremlja tudi krvaveče srce. Narava je pripravila telo za čudovito izkušnjo nosečnosti, spremenila ti je hormonsko sliko, telo doživlja preobrazbo saj nosi v sebi drobceno kepico, novega človeka, tvoje dete. Veš, da ljubiš to bitjece, ki raste in se razvija pod tvojim srcem. In potem se odločiš, da lahko odide še preden si jo prvič stisnila k sebi. Čutiš, da je tako prav, čeprav srce krvavi. Naj gre.

 

Po spontanem splavu ti morajo sčistiti maternico, da ne pride do sepse. Grem v bolnico. Hladno presenečenje mi pripravi sprejemna sestra. Ne razumem zakaj je tako hladna, groba, ko me sprašuje po osebnih podatkih.  Jočem, ihtim, zebe me, v močnih in zelo bolečih krčih krvavim zelo močno. Ranjena v sem v telo in dušo. Dušica se je poslovila od mene, še preden se je utelesila, sprejela pa me je najbolj hladna sestra od vseh. Svet se mi je podrl v nekaj dneh. Vsemu svetu sem že oznanila, da bo moja triletnica dobila sestrico ali bratca, ta sestra pa ne premore ene sočutne besede, vsaj toplega pogleda… Vendar se po sprejemu v sobo, ko pregleda izvid in napotnico, hladna sestra zdrzne, me sočutno prime za roko in se opraviči… Ker ni vedela, da gre za spontani splav… Mislila je, da sem se sama odločila prekiniti nosečnost. Razlaga mi, da so nekatere ženske prekinitev nosečnosti zamenjale za kontracepcijo. Imajo celo en primer ženske, ki je že dvanajstič naredila splav. Zato so sestre hladne do takih žensk, mi razlaga. Ker to preprosto ni prav. V tistem trenutku se še preveč strinjam z njo. Težko se poistovetim s takšno ženko, tako nemočna v trenutku, ko sem izgubila svoje detece, ki sem si ga tako zelo želela.

Preden so mi dali narkozo, sem v solzah spraševala ginekologa, če bom sploh še lahko imela  otroka. Nasmehnil se je, me prijel za roko in me potolažil, da ni razloga zakaj ne bi več mogla imeti otrok. Zaspala sem.

Prebudila sem se z neizmerljivo praznino v telesu, srcu in duši. Telo in psiha sta tako zelo pripravljena na otroka. Otroka, ki ga ne bo. Proces žalovanja se je začel in pol leta sem potrebovala, da sem se poslovila od dušice, ki si me je izbrala za mamo in si potem premislila. Jaz pa sem morala vsakemu znancu pojasnjevati, zakaj nimam trebuha. Tudi partner ni razumel procesa mojega žalovanja in je postajal nestrpen do mojih solz in blažje depresije.

Pa vendar sem v procesu žalovanja vedela, da sem se odločila prav. Sem pa potrebovala še dve leti, da sem si opogumila ponovno zanositi. In sem donosila še eno čudovito hči.

 

Ko danes – po skoraj dvajsetih letih – pogledam nazaj, v srcu objamem vse ženske, ki so prestale spontani splav. Izgubile svoje dete. Pa tudi tiste ženske, ki so se odločile za prekinitev nosečnosti. Po lastni izkušnji spontanega splava se toliko bolj zavedam, da je nepredstavljivo težko dati noge narazen, pod močno, hladno belo svetlobo sprejeti narkozo in pustiti, da z mrzlimi napravami strgajo iz tebe življenje… Verjamem, da se večina žensk za prekinitev nosečnosti odloči iz svojega popolnoma osebnega razloga in jih nimamo pravice obsojati. Morda je to ugotovljena bolezen ali huda deformacija otroka, morda razočaranje nad partnerjem ker ni sprejel vloge očeta, kdo ve… Osebne stiske nosijo neskončno različnih obrazov. Po svoji izkušnji vem, da je praznina teh žensk po splavu enaka kot je bila moja. Vprašanje, ki si ga zastavljamo še mnoga leta po splavu, je enako. Kaj bi bilo, če bi donosile tega otroka… Poleg dveh malih okvirčkov za fotografijo z mojima hčerkama, stoji mali okvirček v obliki srčka. Prazen.

Pa vendar sem se ves čas zavedala, kakšno srečo imam, da sem pred spontanim splavom že imela hčerko. To mi je dalo zavedanje, da lahko zanosim, da lahko spočnem otroka. Tako težje je ženski, ki spontano splavi že prvič, pa potem drugič, sedmič… Ko pride trenutek, ko se par prične zavedati svoje neplodnosti. Čustvene stiske lahko zamajejo še tako trdno partnersko zvezo. Kar dve prijateljici sta se po dolgih letih poskusov umetne oploditve kljub uspešni zadnji oploditvi in prihodu otroka na ta svet, ločili od njunih partnerjev, očetov svojih sinov. Preprosto so njihove zveze, njihove ljubezni ob solzah, upanju, razočaranjih, potiho izgorele. Zdravljenje neplodnosti odnos poglobi ali pa ga razdruži. Nimam nasveta za pare, ker so si tako zelo različni. Opažam, da moški mnogokrat ne razumejo ženskih hormonskih, telesnih, čustvenih nihanj in mnogokrat izpadejo nezreli, neodgovorni in plitki, ker ne čustvujejo na način, ki bi ga ženske pričakovale od njih. Pa vendar bi rada nekaj položila na srce predvsem ženskam. Ženska ženski. Ne pričakujte, da bodo naši moški na enak ali podoben način zaznavali našo bolečino ob neuspelih poskusih, ob negativnih testih nosečnosti, ob naših spontanih splavih. Ne zmorejo tega. Včasih niti ne znajo pomagati, pa čeprav si želijo. Vedo samo, da nam je neskončno hudo, oni pa se počutijo nemočni. Morda nam svojo podporo, razumevanje pokažejo na način, ki ga mi ne zaznamo. Verjemite, ne znajo drugače, ker niso v naši koži. Nimajo naše izkušnje. Hvaležno sprejmite toliko podpore kot so vam je sposobni nuditi. Če vam to ne zadostuje, poiščite podporo pri ženskah, ki imajo podobno izkušnjo kot vi. Ženska ženski je v takih preizkušnjah lahko v najmočnejšo, a hkrati čudovito nežno oporo.

 

Ob vsakem spontanem splavu je bolečina izgube globoka, dokončna. Žalujemo, a hkrati upamo, da se bo to spremenilo… Narava nas je ženske naredila z osnovnim programom, da je biti mama naše poslanstvo.

Sama zase vem, da bi v primeru, če ne bi mogla imeti svojih otrok, posvojila najmanj dve siroti. Tako zelo sem si želela postati mama, to poslanstvo je bila najmočnejša sila, ki sem jo čutila od kar vem zase. Zato verjamem, da posvojenega otroka lahko ljubiš tako kot svojega. Verjetno sprva ne čutiš izjemno močnih čustev do posvojenega otroka, a trdno verjamem, da ljubezen do tega otroka raste premo-sorazmerno s skrbjo zanj. Vsaka neprespana noč in tvoja topla tolažba, vsaka buška in tvoja tolažba, vsaka igra, vsak objem hvaležnosti, vsak nasmeh in radost v otroških očeh, poveča ljubezen do otroka, pa četudi ni sad tvojega telesa. Ženske smo čudovita bitja, ki znamo in zmoremo biti mame celemu svetu in vsem otrokom sveta. V svojih prsih nosimo srce neizmerljive kapacitete neskončno ljubiti. Te ljubezni je dovolj za vse. Še posebno za otroke.

 

Zapisala: Nina  Irt

ženska in moški

Na vse objave

Podobne objave