Zabavna tematika

Zgodovina in znanost nosečniških testov

Že več kot 3000 let se ženske sprašujejo, ali so noseče. Skozi zgodovino so znanstveniki iskali več načinov kako bi lahko to potrdili.

V prvih znanih testih nosečnosti so starodavne Egipčanke urinirale na ječmenu ali pšeničnem semenu. Če je žito semena hitro vzklilo so indicirali nosečnost. Čeprav to morda zveni kot psevdoznanost, je več sodobnih študij pokazalo, da pravzaprav ta teorija deluje precej dobro, pravilno prepoznavanje nosečnosti je 70-85%.

Leto 1927 – pričetek testiranja miši

Toda prvi nekoliko bolj zanesljiv test sta leta 1927 ustvarila nemška znanstvenika Bernhard Zondek in Selmar Aschheim. Njun “A-Z test” je vključeval injiciranje človeškega urina v samice miši za nekaj dni.

Čeprav sta Aschheim in Zondek razvila natančen test, ni bil ravno preprost, zlasti v primerjavi s testi, ki so danes na voljo v lekarnah. Na žensko so morali injicirati pet miši in počakati približno teden dni, preden so dobili rezultat. Nosečnost so potrdilo, ko je zaradi urina nosečnice pri živali prišlo do ovulacije.

 

Leto 1931 – pričetek testiranja zajcev

 

Leta 1931 je ameriški zdravnik Maurice Freidman, nekoliko izboljšal teste na miših in jih zamenjal za odrasle zajce, ki jih je bilo lažje injicirati. Iz nekega razloga so ljudje verjeli, da bo zajec umrl, če je test pozitiven, in stavek “zajec je umrl” je postal evfemizem za nosečnost. V resnici so kunci vedno umirali, saj so jih morali, tako kot miši, razrezati, da bi preverili velikost jajčnikov. To je pomenilo, da je bilo testiranje nosečnosti naporno, drago in krvavo delo. V enenem laboratoriju za diagnosticiranje nosečnosti, je bilo vsako leto žrtvovanih tudi do 6000 zajcev.

 

 

Leto 1939 – vrhunec preskusov na živalih

Vendar je test z žabami, ki ga je razvil britanski znanstvenik Lancelot Hogben, označil vrhunec teh preskusov na živalih. Žabe odlagajo jajčeca, zato jih za oceno ovulacije ni potrebno ubiti ali razrezati. Prav tako jih je mogoče ponovno uporabiti, kar je v tistem času močno znižalo stroške testiranja. Z novim načinom testiranja so tudi prišli hitreje do rezultatov, saj so potrebovali le 12 ur za pridobitev rezultatov .

Več deset tisoč žab je bilo v štiridesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja injiciranih z urinom, vendar testiranje nosečnosti v tem obdobju še vedno ni bilo običajno. Večina laboratorijev so testirale urin le, če ga je poslal zdravnik. Mnogi zdravniki pa so ženski opravili test le, če je imela kakšen nujen zdravstveni razlog, zaradi katerega bi morala vedeti, da je noseča. Večina žensk se je zanašala na jutranjo slabost in bolečine v prsih kot prve znake nosečnosti, pri zdravniku pa se posvetovale šele nekaj mesecev po spočetju.

 

Vse pa je postalo drugače po letu 1960…

Od leta 1960 so protitelesa omogočala testiranje nosečnosti v zdravniških ordinacijah, zaradi česar je bilo testiranje nosečnosti hitrejše in bolj rutinsko. Do leta 1971 je bilo v Kanadi na voljo različica tega testa na osnovi protiteles tudi na domu, čeprav so domači testi v ZDA prišli šele leta 1977.

Prvi palčni testi nosečnosti, podobni tistim, ki jih poznamo danes pa so bili razviti leta 1988.

Danes lahko ženske vedo, da so noseče že 10 dni po spočetju. Testi za zgodnje ugotavljanje nosečnosti pokažejo nosečnost do 6 dni pred izostankom menstruacije.

Kako drugače kajne?

Široka ponudba različnih nosečniških testov tudi v naši ponudbi.

 

 

Podobne objave