Neplodnost je med nami in postaja resna težava sodobnega časa, saj se z njo sooča, kar vsak 6 par. Pari, ki stopajo po tej poti bijejo bitko, ki si jo ne moremo zamisliti, če je nismo izkusili. Večina parov o svojih težavah ne razlaga okolici in se s tem soočajo sami, nekateri si tudi dolgo ne želijo priznati in odlašajo z obiskom klinike neplodnosti.
Soočanje in priznanje z neplodnostjo je ključnega pomena, saj je uspešnost pri postopkih višja kadar je ženska mlajša od 35 let. Z vsakim letom starosti ženske, odstotki padajo po uspešnosti.
Pozitivno je, da medicina napreduje in danes poznamo več vrst postopkov z biomedicinsko pomočjo. 43 let je že minilo od rojstva Luise Brown, ki je bila prva dojenčica na svetu po postopku IVF. Danes pa se je po vsem svetu rodilo že več kot 8 milijonov otrok po postopku IVF in drugih naprednih metodah.
Pisalo se je leto 1978. Leto, ko se je rodila prva deklica po IVF postopku.
Od takrat so sanje mogoče in resnične.
Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo so metode, s katerimi se nadzoruje in pomaga ne samo pri oploditvi jajčne celice, ampak tudi pri prenosu spolnih celic, vgnezditvi in razvoju nosečnosti. Zunajtelesna oploditev je temeljna metoda oploditve z biomedicinsko pomočjo, s katero zaobidejo jajcevode, moške in ženske spolne celice pa združujejo zunaj telesa.
Na postopek sta napotena takrat, ko izčrpajo vse ostale možnosti zdravljenja neplodnosti, oziroma ko operativno, zdravljenje z zdravili ali kombinirano zdravljenje ni možno ali ni uspešno.
Poznamo več vrst postopkov z biomedicinsko pomočjo
- Vnašanje semena partnerja v maternico – intrauterina inseminacija (IUI),
- vnašanje semena darovalca (donorja) v maternico (AID),
- zunajtelesna oploditev- in vitro fertilizacija (IVF) in prenos zarodkov (ET),
- zamrzovanje in odmrzovanje zarodkov (krioprezervacija),
- neposreden vnos spermija v jajčno celico – (ICSI),
- neposreden vnos izbranega spermija v jajčno celico – (IMSI ).
V treh slovenskih centrih za zdravljenje neplodnosti – v UKC Ljubljana, UKC Maribor in Porodnišnici Postojna na leto opravijo med 3000 do 4000 postopkov zunajtelesne oploditve. Po končanem uspešnem postopku se na letu rodi 1300 otrok. To pomeni, da uspešno donosi približno 1000 žensk.
O poti, ki jo prehodi par pa smo se pogovarjali tudi z bodočo mamico, ki vodi Instagram profil Plus minus in IVF. Za vas pa je tokrat spisala svojo izkušnjo. V kolikor si se morda znašla v podobni situaciji upam, da ti ta zapis vlije kanček upanja in optimizma.
Želim ti vso srečo in prijetno branje.
TUKAJ JE NJENA ZGODBA:
Kaj še čakata? Kdaj bomo zibali? In še mnogo podobnih vprašanj.
Ko bi le vedeli, da jih imam jaz v glavi še mnogo več. Zakaj nama ne uspe? Je kaj narobe z nama? A bomo kdaj družina?
Ko bi le vedeli, da vsak mesec z cmokom v grlu kupim nov paket vložkov, tamponov. Ko bi le vedeli, da ob veseli novici prijateljev le s težavo zadržujem solze in na obraz narišem kisel nasmešek in čestitam bodočim staršem.
Ko bi le vedeli, da lulam na ovulacijske teste, slinim lečo Maybe baby testa, gledam v tisti majhen ‘daljnogledec’ in čakam, da bom na drugi strani zagledala praprot. Praprot kot znak za akcijo. Spolnost nekako izgubi svoj čar, težko jo je ohranit ljubeznivo, napeto, zaželeno. Ni lahko. Ko bi le vedeli, da pazim na hrano, gibanje, jem ananas, maco, matični mleček, pijem pivo in vse ostale zadeve, ki bi naj pomagale. Vsaj malo. Vsaj za kanček.
Po letu dni truda sem bila pri ginekologinji prvič postavljena pred dejstvo, da naju čaka nova pot. Predlagala je, da še par mesecev poskušava s Klomidom ali pa dobiva napotnico za ambulanto za zdravljenje neplodnosti. Vprašala sem jo kaj bi ona svetovala in tako sem iz ambulante odkorakala z zeleno napotnico in polno glavo vprašanj. Pa vseeno sem jo sproti polnila s pozitivo in optimizmom. ‘Sej bo! Mogoče pa res zdaj uspe, ko štafeto predajama naprej.’ Tako je rekla ona, da mnogim prav zdaj uspe.
Prvi dan naslednjega ciklusa sem poklicala v ambulanto, tretji dan sem v laboratoriju dala kri in med petim in devetim dnem jemala Femaro. Tablete za spodbujanje ovulacije. Mož je hkrati dal prvi vzorec izliva, prvi spermiogram. Sledili so trije ultrazvoki na katerih so spremljali rast foliklov in pri zadnjem besede zdravnika, da je danes dan za akcijo. Tukaj šele se moraš spravit v red in odmislit, da danes delaš otroke in se nekako spravit v tisti sexi, zapeljivi mood. Sex on demand sva midva temu pravila. Lahko se potrudiš, pičiš romantiko, se sprostiš… ampak nekje zadaj v vesti pa veš, veš zakaj ravno danes. V roku 14dni je sledila krvavitev. Razočaranje. Krvavitev pa res huda, močnejša in bolj boleča. Pa sva se spet pobrala, sej bo, drug mesec bo, ni še najin čas… Naslednji mesec ponovimo vajo. Sum na policistične jajčnike. Na tretjem ultrazvoku povejo da je spet dan za akcijo. Sledi akcija. In akciji kmalu, žal tudi krvavitev. Še hujša.
Naslednji mesec se je Slovenija ‘ustavila’. Korona. Ustavilo se je zdravljenje. Nekdo je ugasnil tekoči trak in na njem smo ostali mnogi pari, ki smo se takrat že zdravili. Pred njim pa so se v vrsti kopičili pari, ki bodo na to pot šele stopili. Čakalna vrsta se je daljšala. Čakanje je sprva utrujalo. Potem pa sva de enostavno sprostila. Je kar je, cel svet je na pavzi, nič ne morava. Seks je spet postal zabaven, ne samo zato ker morava, ne samo takrat ko morava. Odnos je rastel, ljubezen tudi, trebuh še ne. In tako smo pregurali do konca maja. V bistvu je bilo prav luštno. Življenje dati on hold, na pavzo, se umiriti, zadihati.
Konec julija so naju kontaktirali za drugi spermiogram. Po mesecu dni sva dobila klic, vabilo na nov razgovor, spermiogrami so slabi. Tako sva se spet oba znašla v tisti turobni čakalnici. Zdravnik nama je pojasnil, da zaradi mojih policističnih jajčnikov in slabih spermiogramov predlaga IVF postopek, natančneje ICSI.
Sledile so krvne preiskave, ultrazvok in nato končno – zelena luč! Konzilij je potrdil, da sva kandidata za IVF. Postopek bi naj izpeljali v roku pol leta, morda malo več… Zakaj spet toliko čakanja je bilo moje vprašanje. Zaradi prestavljenih postopkov prvega vala, zaostankov, potem so tukaj še dopusti in še in še. So naju tolažili, da zdaj sva v sistemu, zdaj bo, ampak traja, gužva je…
Čez poletje sem imela ponovno ultrazvoke. Zgledalo je kot da se stvari spet zaustavljajo. Ugotavljanje ali imam pregrado ali ne. En zdravnik je rekel ja, drugi ne, spet tretji ja. Moja zdravnica se je odločila, da v prvi postopek gremo brez histeroskopije in jo opravimo kasneje, če bo potrebna. Sem ji zaupala, prav. Torej… kdaj bova na vrsti? Tam enkrat po novem letu je bil odgovor.
Mesec dni kasneje pa je zazvonil telefon. Sporočiti moram kdaj bo menstruacija in gremo, akcija. Ne vem kdo in kaj je nama takrat naravnal vse zvezde na nebu, ampak ko me je zjutraj zbudila krčevita bolečina prvič le-te nisem sprejela z žalostjo ampak upanjem. Upanjem, ker gre za res.
Že takoj drugi dan sem dobila kontracepcijske tabletke, ki sem jih jemala do 20.dne ciklusa. in čakala na novo krvavitev. Sledil je UZ in nova krvavitev. Jajčniki so delovali primerno veliki, dobila sem predpisanih 11 dni pikanja z Gonalom in 6dni z Cetrotide. Pred mano je bilo eno težjih obdobij pa tega sploh nisem vedela. Premagovanje strahu pred iglami in študiranje kvantne fizike, kot sem jaz videla pripravo zdravila iz Cetrotide, Gonal je bil proti tem mala malca, vrtiljak čustev, napihovanje, spremembe razpoloženja, nabiranje centimetrov, bolečine v jajčnikih, napihnjenost. Rast foliklov so spremljali z dvema ultrazvokoma. Na prvem je bilo rečeno, da je vse ok, kot mora biti. Na drugem so bili dovolj veliki in zreli, pripravljeni na stop injekcijo.
Čez štiri dni sva bila pred UKC, pripravljena na punkcijo in predajo semenskega izliva. Pripravljena na predajo štafete. Punkcija ni bila boleča, zaradi narkoze sem se tisti dan naspala kot še nikoli. Na dogodek me je spremljala le še rahla krvavitev in bolečina, ki je v roku par dni pojenjala. Moj trebuh je rastel, bila sem napihnjena kot balon. Pričakovanja so rastla, upanje tudi. In po petih dneh sva ponovno stala pred UKC. Čakala na posvet pred transferjem. Povedali so nama, da so pri punkciji pridobili 8 celic od katerih se jih je 5 oplodilo. Enega bodo vstavili, dva zamrznili, dva pa bi naj bi se še malo razvijala preden jih zmrznejo. Srečna sva bila do neba. Noro, nepopisljivo, vznemirjena in nestrpna. Danes je dan ko bom končno srečka nosečka, od danes dalje se vse spremeni!
Mož me je moral počakati pred UKC, mene so peljali v tisto isto sobo v kateri sem čakala na punkcijo. Ponovno sem videla dekleta izpred petih dni, vesela zanje, vesela zame.
Eno po eno so nas klicali v enako operacijsko kot pred petimi dnevi in vsako so pospremili z aplavzom, nasmeškom, vzpodbudnimi besedami in čestitkami.
Tudi mene. Od trenutka ko je zdravnica poklicala moje ime je spomin nekoliko zamajan. Počutila sem se zaljubljeno, srečno, nestrpno. Korak za korakom sem naredila proti ginekološkemu stolu na katerem so ponovili moje in moževe podatke in mi nato s posebno napravico vstavili moj zlati mali čudežni zarodek. Vse skupaj sem gledala na ultrazvoku, ekranu zraven mene. Stol se spusti nižje, stopim iz njega in ginekologinja mi navdušeno reče ‘čestitamo, noseči ste’.
Naslednje dneve sva preživljala sproščeno, božala trebušček in se pogovarjala z najino malo piko. Znakom nisem upala verjeti. Bili so pravzaprav zelo podobni tistim pred krvavitvijo. Ne bi jih pravzaprav ločila. Ampak nekaj mi je govorilo, da je to to. Nisem več zdržala in 10. dan zjutraj naredila test. Sama.
Pokazal se je plus. Prvi plus v mojem življenju. Prvi čisto čisto pravi plus. Solze so se mi ulile po licih, srce mi je poskočilo in s testom v roki sem ponosno stekla v spalnico, k bodočemu atiju. Tisti dan se je vse spremenilo. Hkrati sem nekako postala živčna. Tako zelo strah me je bilo, da mi bo nekdo vzel mojo srečo, najino srečo, ta uspeh!
Po 4ih dneh sem čakala še na krvni test. Glavo polnila s pozitivnimi mislimi in skrivaj božala svoj trebušček. Drži se pikec majhen, drži! Ob 12:07 je zazvonil telefon. Telefon, ki je prinašal čestitke, dobri rezultati bete! Zares, čisto zares sem noseča!
Ponovno je živčnost naraščala, postajala sem vse bolj zaskrbljena. Resnično me je bilo iz dneva v dan bolj strah za mojo malo pikico. Končno sva tukaj, naj bo to to. Morala sem se miriti, se sprostiti, dihati, uživati. Čez 14dni sem videla to malo malo piko na ultrazvoku, videla kako utripa in ponovno slišala čestitke.
Vsak dan odslej je poln upanja, sreče in hkrati poln skrbi in strahu. Vsak dan znova se zavem kako srečna sem, kakšno darilo sem dobila in prisežem, cenim ga najbolj na svetu. Najbolj.
Tudi ti se sprosti, tudi ti upaj in ne odnehaj. Tudi tvoj čas pride!
