Nagradno vprašanje v partnerskem odnosu je vedno glede pogovora, komuniciranja, slišanja, skratka medsebojna interakcija je na tnalu presoje, ali bo paru uspelo dolgoročno medsebojno sodelovanje ali pa bosta pogrnila na tem življenjskem in partnerskem izpitu.
Po izzvenu prvotne zaljubljenosti, ko obstane odnos gol in bos pred obema, ki sta do tega trenutka eden v drugem videla ideal svojih želja in pričakovanj, se začne resno delo med dvema različnima človekoma. Sama ocenjujem, da približno pol leta do eno leto po učinku realnosti potrebuje povprečen par, da se vsaj približno ujame v načinu komuniciranja. Ker danes bo govora predvsem o tem, kako se slišati. No, s tem je seveda povezanih več elementov. Predvsem je pomembna vsaj približna usklajenost med tem, kaj razmišljamo, kaj občutimo in doživljamo znotraj našega čustvenega sveta in kako to oboje prezentiramo do okolice oziroma do partnerja. Pogosto slišim od strank v Svetovalnici, da jih zelo moti, ko partner nekaj reče, drugo misli ali občuti, nekaj povsem tretjega pa naredi. Tako seveda pride do močne zmedenosti in jeze ter nezaupanja, kar seveda nažira zdravo jedro partnerskega odnosa. Ker, kot sem že kdaj napisala ali povedala pred TV kamero, je za zdrav partnerski odnos potrebno res trdo delo, angažiranost brez fige v žepu, pripravljenost na to, da se kdaj pa kdaj odpovemo našim načelnim stališčem in da znamo ter seveda sploh hočemo prisluhniti sogovorniku. Sicer se dogaja, da nekaj kimamo, zdi se nam, da smo ga slišale, ko pa on naredi nekaj, kar nam je rekel, da bo naredil, a ga nismo poslušale z možgani, smo presenečene in zelo razburjene. Pa smo prikimale!
Vidite, kako hitro lahko zdrsnemo po spolzkih tleh rahločutnih nitk odnosa. Sama ne uporabljam pogosto izraza ljubezen za odnos, ker mnogi odnosi ne vsebujejo takšne ljubezni kot se jo gleda v holivudskih filmih, pa so kljub temu zdravi, ker se partnerja poznata, se zelo spoštujeta, sodelujeta, sta si v podporo in se seveda pogosto slišita. Nekje v teh slojih njunih življenj se skriva navezanost, navajenost enega na drugega, želja da skupaj živita čim bolj urejeno, zdravo in srečno. Ja, temu bi lahko rekli tudi ljubezen v najširšem smislu.
Mlad par pride. Opazujem ju. Pogumna sta, ko želita razbrati ali še zmoreta biti skupaj ali pač jima bo na končni rok lažje, če se razideta. Ker intenzivnost njunega odnosa kar šprica od njiju. Čudovita sta, vsak posebej. Oba nosita kar nekaj bolečih in še vedno utripajočih čustvenih ran, vzorcev in programov, ki niso njuni temveč so nastali skozi odraščanje v njunih primarnih nefunkcionalnih družinah. No, vsaj tako sta opisala svoje starše, ki si še sedaj, na malce starejša leta, trgajo živce z različnimi manipulacijami in skrivanji, lažmi in izsiljevanji. Ker sta te vzorce prepoznala in so kar malce podobni v obeh njunih primarnih družinah, želita to premagati. Oba sta pripravljena na to, da si iskreno povesta kaj ju moti in kje se ne slišita. Njuna ljubezen ni pod vprašajem, tudi njuna pripravljenost, da se brusita eden ob drugem ni problematična, pripravljena sta nekaj sredstev in svojega časa investirati v delo z mano, ker se zavedata, da sama dva ne bosta zmogla saj se ob njegovi prvi napačni besedi ona pogrezne v molk in jok, on pa se tepe po glavi, kaj je spet preveč bevsknil. Pa saj ni problem v tem, kaj je rekel, njo boli način in intonacija, kako je to povedal. On tega na začetku ne razume. Gleda mene in njo debelo in pravi, da bi vse dal za svojo lepotico, da res ne razume, kaj je napačnega rekel. Pa sem posredovala, kot že mnogokrat do takrat, kot »tolmač« med moškim načinom razmišljanja in verbalno izraženimi čustvi ter med ženskim dojemanjem povedanega. Ker ženske včasih slišimo zgolj tisto, kar želimo slišati in ne tistega, kar nam je povedano.
Sama sem bila enaka, ko sem še živela z bivšim soprogom. To sedaj vidim in se zavedam, da je med drugim tudi to del moje krivde, da nama zakon ni uspel. Ker v vsakem razmerju dveh oseb, je odgovornost za uspeh ali neuspeh enako porazdeljena, četudi tega na prvi pogled ni možno tako ovrednotiti. To postane razvidno šele, če smo res iskreni do sebe in če se želimo iz preteklih bolečih izkušenj naučiti kak nauk ali dva, ki bi nam pomagali v bodočih odnosih, da ne bi ponavljali istih vzorcev, ki so nam že poprej škodovali. Pa saj ima to smisel, kajne? Da delamo na svoji preobrazbi, ker le tako lahko spreminjamo naš odnos do drugih. Dejstvo je, da drugih ne moremo spreminjati, sebe tudi v zelo malih odstotkih, kar pa lahko spremenimo, nadgradimo in ozavestimo, je naš odnos pa tudi zavedanje, da se z nekaj angažiranosti lahko v marsikateri pereči tematiki olajšajo napetosti, jeza in žalost, da smo nerazumljeni. Ker se fokus spremeni.
No, pa smo zopet pri današnjem skupnem imenovalcu: kako se slišati. Nihče od partnerjev si ne sme privoščiti mišljenja, da je drugi samoumeven! Da bo vse razumel pa že kako sprejel. Ne, tak partnerski odnos ne deluje na zdravih temeljih. Kot učim in svetujem opisanemu paru, je potrebno morebiti kdaj počakati minutko dve, včasih prespati noč pa šele nato nekaj (iz)reči. In njo prosim, da naj ne skoči na vsako besedo, ki jo on izreče, ker njemu ni jasno, kaj je pa sedaj narobe rekel, a vidi njeno reakcijo in odpor. Pač, nekako se ne slišita. Sta pa dojela, da četudi ne bo njuna ljubezen zdržala njunih različnih osebnosti in bosta morebiti šla narazen kdaj v prihodnje, se sedaj želita naučiti, kako komunicirati in seveda kako se slišati. Se pravi, da znata istovetno ponotranjiti to, kar je drugi rekel, se pravi sporočilo s svojim naborom besed. Ob tem ima nekaj vloge tudi govorica telesa, ton glasu, poudarki in intonacija povedanega, a suma sumarum lahko rečemo, da če se dovolj potrudimo in si to res želimo, potem bomo tudi nazaj dobili ustrezno, sama ji pravim, zdravo reakcijo.
Naš par je po nekaj srečanjih razumel, da se samo od sebe ne bo nič razrešilo. Ko sta to ozavestila, sta res začela s pridihom iskrenega poslušanja reševati njuno različnost. In se nista več jezila eden na drugega, sta razumela, da sta v procesu preobrazbe vzorcev in da jih je potrebno še utrditi. Delata, usmerjam ju in občutim ponos, ko opazujem ljudi, ki s svojim pristopom in angažiranostjo želijo nekaj spremenit na bolje. Ne jamrajo, ne iščejo krivcev vedno v kom drugem, temveč proaktivno iščejo zdrave rešitve. Ali to znate tudi vi?
PRIPOROČAMO BRANJE:
