V zadnjih nekaj desetletjih se pari poročajo oziroma se odločijo za skupno življenje na podlagi zaljubljenosti oziroma ljubezni. Včasih in skozi vso človeško zgodovino so se ljudje poročali primarno zaradi dobrobiti širše družine, zaradi združevanj posesti, bogastva, ne nazadnje celotnih kraljestev. Lahko rečemo, da je šlo za dogovorjene poroke in nekakšne zaveze, da si mož in žena delita dobro in slabo in si ob tem stojita ob strani, se podpirata in spoštujeta. Niso se spraševali o tem, ali se ljubijo in ali bo njihov zakon zdržal vse preizkuse, ki jih nosi skupno življenje, z vsemi čermi skupaj.
Kako gre danes parom, ki so se združili na podlagi prvotne faze zaljubljenosti, si ustvarili družino, dom? Nekateri se kljub različnim dojemanjem partnerskega odnosa odločajo za nekakšno sobivanje, ki vključuje medsebojno spoštovanje in prijateljstvo, ni pa več veliko govora o ljubezni. Drugi se ločijo že zavoljo majhnih nesporazumov ali konfliktov, ki se nikoli ne rešijo in sploh o čustvih ne razpravljajo. Tretje vrste pari sčasoma ugotovijo, da se imata še rada, a nekako ne zmoreta več skupaj živeti. Četrti se ne čutijo več, a je bolj udobno živeti skupaj ter zanikati bilo kakšna čustva, tako pozitivna kot negativna. Seveda sčasoma takšna skupnost in odnos postaneta nevzdržna, a verjemite mi, da kar mnogo parov »pristane« v tejle četrti opciji. Ker se bojijo prihodnosti v ednini ali ker nimajo samostojnih finančnih sredstev ali ker se obremenjujejo s tem, kaj bodo drugi rekli ali enostavno zato, ker imata otroke in da je bolje, če ostaneta skupaj zgolj zavoljo otrok.
Kako pa o zgoraj navedenih kategorijah, ki jih je z niansami še precej več, razmišljamo, če postavimo pred sebe dve košari. V eni je odnos, druga košara pa vsebuje ljubezen oziroma čustveno privlačnost. Zakaj to vprašujem? Pri svojem delu pogosto opažam, da mešamo vsebino obeh košar, kar včasih povzroči močno zmedo in zakrije dejansko stanje nekega partnerskega odnosa.
Partnerski odnos je nekaj, kar negujemo, v kar vlagamo odločenost lastne polovice partnerskega odnosa, da želimo prispevati svoj posvečeni čas partnerju, da ga želimo slišati in razumeti, da nam je mar njegovo dobro počutje, da ko njega osrečimo, smo srečni tudi sami, da ga podpiramo in sodelujemo. Potrudimo se iskati srednje poti in zdrave kompromise, želimo se ljubiti z njim, spoštujemo njegovo različnost mnenj in iskreno izražamo svojo. Vse našteto seveda velja tudi v obratni smeri, torej dvosmerno vlaganje v odnos obeh deležnikov, se pravi partnerjev. Vse to je oblikovanje zdravega in dolgoživega partnerskega odnosa, se pravi, da gre za naše odločitve o proaktivnem in naklonjenem sodelovanju.
Ljubezen je čustvo, ki ga občutimo ali ga ne, ko izzveni. Če čustveno nismo potešeni, ko vedno znova doživimo ignoranco naše ljubezni s strani partnerja, ko ne dobimo ustrezne čustvene potrditve nazaj, doživljamo erozijo ljubezni. Košara s ljubezenskimi čustvi se prazni. In ne znamo je več polniti, ker nimamo recepta kako upravljati s čustvom ljubezni, ki je ja nekaj kar naj nas bi osrečevalo. Tukaj se morebiti skriva majhen kavelj. Namreč, nekateri strokovnjaki, ki bolj poglobljeno raziskujejo zaljubljenost in ljubezen pravijo, da se za ljubezen človek odloči. Da sama po sebi hitro izzveni prva faza zaljubljenosti in naše fikcije in iluzije, ki jo »naslikamo« na drugo osebo. Ko preide ta zaslepljenost, se odločamo za ljubezen. No, naj bi se. Večina parov seveda tega ne zmore, niti ne ve kako pa še to vse skupaj je nekaj zelo abstraktnega, se vam ne zdi?
Pride par, stara sta okoli petdeset let. Skupaj sta petindvajset let, odrasla hči že ima nekaj let svojega fanta in se je odselila v drugi kraj, torej sta ostala sama v hiši. Malce sta izgubljena. Žena začuti, da bi rada od svojega življenja, ali kot se je sama izrazila, »od tega kar ji je preostalo« še nekaj doživeti, izkusiti, saj ne čuti ničesar več do svojega moža. On je v popolnem šoku. Pravi, da jo ima še vedno močno rad in da bi sedaj res lahko začela skupaj uživati. Gospa ga pogleda in mu mirno reče »Zakaj mi nikoli v vseh teh letih nisi rekel, da me imaš še vedno rad? Jaz tebe nimam več rada in do tebe nič več ne čutim«. Gospod hiti s prošnjo, da naj mu da eno leto časa, da ji bo dokazal in pokazal, da jo ima res rad in da ji bo z dejanji dokazal spremembe, da se bo sam močno spremenil in bo počel vse tisto, kar bi ona želela. Gospa tega ne želi več, je niti ne gane, niti ne zanima morebitna sprememba, ki bi jo mogoče kdaj v bodoče mož pokazal. Sicer mu je zadnjih desetih letih že dajala večkrat vedeti, da takole čustveno odtujena ne more več živeti, on je v njenih prošnjah ni slišal ali pač razumel, ona si je v brado mrmrala in upala, da saj se bo spremenil nekega dne. Ta dan seveda ni nikoli prišel, vse je ostajalo enako, ona izmučena od pričakovanj po tem, da bo slišana, on sedaj zmeden, ker je po njegovem vse delal v veri, da sta čisto v redu skupaj.
Vidite, kako se vse zavozla, ko pride do tega, da ni več ljubezni in si eden želi proč. In mu postane vseeno za drugega. Ohladi se odnos in z ene strani izgine ljubezen oziroma simbolna povezava, ki naj bi združevala sicer različne posameznike v odnos.
Imamo pa tudi obratno zgodbo. Gospa se odloča, da bo odšla, ker je njun odnos enak ali zelo podoben ničli. Nimata ničesar več skupnega, otroka sta že skoraj odrasla in ju ne potrebujeta več, o ničemer se ne pogovarjata, spolnosti že nekaj krepkih let ni več, plačujeta položnice in občasno napolnita hladilnik do polovice. Mož trdi, da jo ima rad, a je ne želi v nič siliti. Kljub vsej bolečini, da odnos zelo šepa ima moža še vedno rada in to jo spravlja v frustracijo, ali naj vse skupaj pusti in gre po svoje ali naj se vda v usodo in vse ostane kot je bilo do sedaj, ali pač da se naučita oba kako na novih temeljih zgraditi zdrav partnerski odnos z mojo pomočjo. Tukaj je še vedno recimo ji ljubezen, a ni več odnosa.
Da, odnosi med dvema različnima osebama so zapletena reč. Nikoli ni enostavno uglaševanje na približno skupni imenovalec in držanje partnerskih dogovorov je vedno izziv. Ker so v vsem tem pomešana še naša čustvena stanja, je to še bolj zahtevna kolobocija odnosov in čustev. Kljub temu vedno obstajajo rešitve, le iskati jih je treba začeti.
Avtor: Melita Kuhar
